Začetki mojega čebelarjenja segajo v leto 1975, ko sem med službovanjem v gozdovih Nanosa in Hrušice pogosto, tako rekoč na vsakem koraku naletel na čebelje panje, ki so jih na to področje pripeljali čebelarji iz vse Slovenije. To so bili časi, ko je jelka (hoja) na tem področju pogosto predvsem pa obilno medila.
Kupil sem štiri 10 satne AŽ panje. Stric Jože Simsič ki je nadaljeval družinsko tradicijo čebelarjenja , mi je dal dve družini (dva roja pa so mi dali drugi čebelarji) in seveda svetoval kako naj pričnem čebelariti.
Nato sem leta 1980 s pomočjo očeta in strica izdelal čebelnjak in kupil 18 tako imenovanih Grajševih panjev (11+3), ki jih je izdelal g. Grajš. Panji so bili dobro izdelani saj mi vsi služijo še danes. Pozneje sem s pomočjo mizarja izdelal 15 LR panjev, ki sem jih kmalu zamenjal za nakladne panje na 10 AŽ satov lastne izdelave.
Tako sem čebelaril do leta 1997, ko sem se odločil, da bom postal ekološki čebelar. To je bilo v tistem času razmeroma enostavno , saj ni bilo problemov z varojo, antibiotikov (proti hudi gnilobi) pa nisem nikoli uporabljal.
Moje ekološko čebelarjenje pa je dobilo potrditev na seminarju z naslovom »Tehnika vzreje in selekcija pri ekološkem čebelarjenju«, ki ga je v organizaciji ČZS 9,10 in 11. marca 2007 imel na Brdu pri Lukovici g.Gunter Fridman (Nemčija). Takrat sem se odločil, da se bom pri ekološkem čebelarjenju poskusil čim bolj približati sistemu Demeter čebelarjenja.
Moj način ekološkega čebelarjenja sem opisal v prispevkih na 38 in 41 dnevih čebelarstva ApiSlovenija leta 2015 in 2018 v Celju.
Danes čebelarim s štiridesetimi družinami in ugotavljam, da se pašne razmere iz leta v leto slabšajo.